V času pred 2. svetovno vojno je bila Orglarska šola Cecilijinega društva v Ljubljani (1877-1944) vodilna ustanova za izobraževanje organistov v ljubljanski škofiji, pa tudi po vsem slovenskem ozemlju. Takšen pomen ji je dalo že njeno dolgoletno neprekinjeno delovanje (67 let), ki ga je zatrla šele druga svetovna vojna. V vseh letih delovanja so šolo vodili le trije ravnatelji: Anton Foerster, Stanko Premrl in Venceslav Snoj. Za delovanje šole sta pomembni predvsem markantni osebnosti Foersterja in Premrla, ki sta eden za drugim vodila šolo po 32 let in vzgojila veliko število cerkvenih glasbenikov, organistov pa tudi skladateljev.
Po vojni obnova Orglarske šole skoraj tri desetletja ni bila možna.
Orglarska šola je bila ponovno obujena šele leta 1971, na podlagi dokumentov 2. vatikanskega cerkvenega zbora, katerih namen je bil vzgoja cerkvenih glasbenikov, ki bi sledili liturgični prenovi. Ko je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik v odloku z dne 14.10.1970 za regensa stolnega kora v Ljubljani imenoval Jožeta Trošta, mu je obenem naložil tudi nalogo, da obudi delovanje orglarske šole.
Položaj organistov je danes bistveno drugačen kot v prvi polovici 20. stoletja, spremenile so se tudi njihove naloge v okviru bogoslužja. Temu primerno se je na novo uredilo šolanje organistov.